Mi (Cor in Grietje van NoFear Travel), potujte z naš avtodom Toyota Hilux 4×4 vrata Afrika. Afriška celina je Meka za 'po kopnem' s številnimi zahtevnimi potmi in čudovitimi destinacijami. Prva afriška država, ki smo jo obiskali med potovanjem Zuid-Afrika je prisoten Maroko, čemur sledi Mavretanija en Senegal. Iz Senegala nato prečkamo mejo v Gvinejo Bissau, eno od petih najrevnejših držav na svetu, ki je ne smemo zamenjevati z Gvinejo, veliko večjo državo, ki leži bolj jugovzhodno.
Seveda lahko tudi znova začnete gledati video.
O Gvineji Bissau
Gvineja Bissau je nekoliko manjša od Nizozemske, vendar je z manj kot 2 milijonoma prebivalcev precej manj poseljena. Četrtina prebivalcev živi v glavnem mestu Bissau.
Ta zahodnoafriška država se prav tako uvršča med prvih 5, ko gre za najrevnejše države na svetu. Politična in gospodarska nestabilnost sta glavna vzroka. Razvojna pomoč predstavlja velik del državnega proračuna. Nekaj drobiža se še vedno zasluži s kmetijstvom in ribištvom, vir zaslužka so predvsem indijski oreščki.
Gvineja Bissau je prva država na naši poti proti jugu, kjer islam nima vodilne vloge. Približno 50% jih je muslimanov, ostali kristjanov ali drugih. Glavna govorjena jezika sta portugalščina in kreolščina.
V Bissau
Cesta od meje do prestolnice ni bila tako slaba, mešanica luknjastega asfalta in razgibane makadamske ceste, vendar smo bili pripravljeni na slabše. Zadnji del je bil izjemno prašen, kjer smo bili redno prikrajšani za vid.
Med potjo so nas vsaj 5x ustavili policisti. Postopoma začne postajati moteče, saj policiste bolj zanima naše potovanje in avtodom, kot da bi preverjali kar koli pomembnega. Enkrat so naju vprašali za potni list. Ko je mladi častnik nekaj minut listal po njem, je s strogim obrazom vprašal po naši narodnosti ... Ko smo rekli, da smo Nizozemci, se je njegov obraz nenadoma spremenil in vprašal, ali poznamo tudi Frenkieja de Jonga in Memphisa Depaya. Na koncu takega pogovora prosijo za »darilo«.
Zdaj smo se naučili igrati igro na prijateljski način.
Bissau, glavno mesto
Po revščini, slabih cestah, slabo vzdrževanih zgradbah in umazaniji je Bissau v vrhu. Včasih je težko razumeti, zlasti v okolici pristanišča. Na nekaterih ulicah mi je prišel na misel izraz »naseljeno mesto duhov«.
Via via smo od nekega Nizozemca prejeli naslov, kjer bi morda lahko prenočili na dvorišču. Žena Evelien in njen oče Jan že leta živita tam in sta v osemdesetih letih ustanovila supermarket z evropskimi izdelki. Pred nekaj leti so s tem prenehali. V okolici starega supermarketa imajo v lasti različne nepremičnine, kjer živijo in jih delno oddajajo. V osrednjem delu so nas toplo sprejeli in lahko smo lepo kampirali v senci pod drevesi.
Podjetniška družina iz Nijmegena vsako soboto zjutraj organizira peš turo po mestu in nas je k temu povabila. Tako smo si ogledali del mesta in dobili razlago o vsem, kar smo videli.
Šli smo mimo mesnice, kjer smo padali od enega presenečenja do drugega. Obstaja veliko oborov s prašiči, kjer lahko izberete enega od majhnih do velikih. Na mestu poleg je žival halal in vidno vzeta iz življenja. Medtem ko na desetine jastrebov leta naokoli, je prašič razdrobljen na tleh v blatu. Morali smo pogoltniti in se navaditi na ta način klanja, čeprav smo podobne prizore s kokošmi videli že v Maroku.
Johannes
Med sprehodom se pogovarjamo z Johannesom, Nizozemcem, ki že vrsto let živi v Gvineji Bissau. Dela za humanitarno organizacijo v bolnišnici na oddaljenem otoku Bolama. V preteklosti je bil povezan z Rešilno vojsko in skupaj z nekaterimi drugimi ljudmi gremo z njim v nedeljo zjutraj na cerkveno službo.
Dan iz dnevnika
18 december
Ponoči nam ne da spati glasna glasba in množica ljudi, do jutra pa drugi minister in kasneje imam začneta tako glasno razglašati svoje verze, da jih sliši skoraj vse mesto. Noč preživimo v napadih.
Toda ob pol devetih smo sveži in pripravljeni, da gremo na cerkveno službo z Johannesom in dvema nizozemskima sorodnikoma. Johannes je pravi humanitarni delavec in je bil v preteklosti dejaven pri Rešilni vojski. Cerkvena služba je v prizidku šole v predmestju Bissaua.
Srečamo župnika in okoli nas se zbere veliko otrok. Pogledamo v eno od majhnih učilnic, kjer je poleg miz le še tabla.
Nato se začne bogoslužje, kjer se na začetku prepevajo predvsem vesele pesmi. Kasneje še ena pridiga župnika, v kateri so Nizozemci dobrodošli in bodo za vedno ostali v njihovih srcih. Ob dvanajstih je bilo konec.
Johannes naju je povabil na ribo k ženi prijatelja/sodelavca. Tega seveda nisva zavrnila in malo kasneje sva sedla v toyoto hilux sodelavca, ki naju je prepeljal do tržnice.
Tu je bilo več začasnih restavracij in velik zaslon za finale svetovnega prvenstva v nogometu. Imeli smo prijeten obrok ob kozarcu vina in pivu.
Kasneje nas odpeljejo daleč izven mesta do reke, kjer je nekakšno zbiranje mladih. Tukaj veliko pijejo in uživajo v hlajenju in plavanju. Gledamo in se imamo super.
Potem je čas, da gremo v svoje postelje. Zapeljemo se nazaj v zadnji del Toyote v mesto, kjer se za nekaj časa ustavimo s skupino prijateljev našega voznika, ki je glede uživanja alkohola daleč preko nizozemskih norm. A v Gvineji Bissau alkotesterjev sploh ne poznajo….
Bolama
Vedno iščemo resnično življenje, kraje, kjer se lahko povežemo z ljudmi, ki nam pripovedujejo o svoji sreči in nesreči. Pogosto nas to zelo zanima.
Tako tudi tokrat… približno 300 kilometrov dolga pot po grozljivih cestah in nato zadnja dva kilometra premostiti čez morje s kamperjem na raftu v trdi temi.
Pot nas je zanesla na Bolamo, otok, ki je del arhipelaga Bijagos. 6000 otočanov živi predvsem v istoimenski glavni vasi.
Ob prihodu smo priča srce parajočemu prizoru. Z drugim čolnom pripeljejo truplo 15-letne deklice. Tudi večja bolnišnica v Bissauu je ni mogla rešiti, zato je tudi ona žrtev muhavosti države.
V temi srečamo Johannesa. Parkiramo lahko v njegovi ulici, na trgu sredi stanovanjskega naselja. Tukaj smo dobesedno sredi vaškega življenja na oddaljenem otoku.
Johannesa sva srečala že v Bissauu. 74-letnik na otoku živi dve leti in dela v tamkajšnji bolnišnici.
Vaško življenje
Ko se zbudimo, koze, prašiči in kokoši vohljajo po avtodomu. Prisotnost prašičev dokazuje, da ima islam na tem otoku manj pomembno vlogo.
Z našega mesta na vaškem trgu imamo lep pogled na prebivalce in njihove skrbi.
Nasproti nas je policijska postaja, kjer se pravzaprav nič ne dogaja. Par uniformiranih mladeničev cele dneve sedi pred pisalno mizo pod drevesom in nič ne dela. Še vedno se druži nekaj vaščanov, ki tudi večino dneva preživijo pod drevesom.
Včasih pride mimo kakšna ženska in opere perilo na vodni črpalki.
Sprehodimo se skozi vas in povsod vidimo iste prizore.
V prejšnjih časih, med portugalsko okupacijo, je bilo tu bogato mesto. To je mogoče videti v številnih veličastnih zgradbah, ki so tik pred propadom. Zdaj je to žalosten, zanikrn prizor.
Ko stopimo v vas, že v daljavi nekaj otrok kriči: branco!….branco!…. (belci, portugalščina) To ni mišljeno kot žaljivo, samo zato, da bi pokazali, kako posebni mislijo, da smo.
V smeri proti vzhodu
Smo na poti do skrajne severovzhodne meje z Gvinejo. Gremo mimo vasi Gabú. Kot pogosto v državah, kot je ta, življenjske razmere na nas naredijo velik vtis.
Ceste so tako slabe, da se ure in ure vozimo največ 15-20 kilometrov na uro. Zaletavamo se od luknje do luknje in smo veseli, da smo visoko na kolesih, sicer bi bili že zdavnaj prizemljeni. Na poti srečujemo otroke in odrasle, ki z lopatami in samokolnicami polnijo luknje na cestišču. Čez cesto napnejo trak in prosijo za prispevek za svoje delo. Veselje na njihovih obrazih, ko prejmejo kovanec, je ganljivo. Logično je tudi, da vlada ne vlaga denarja v ceste, nihče nima avtomobila.
Ustavimo se na stojnicah, da kupimo nekaj paradižnikov. Komaj smo se ustavili, ko proti nam prihiti kakšnih 20 žensk, ki so vse vnete prodajale paradižnik. Najraje bi kupili en paradižnik od vsake ženske ...
Najbolj pa se nam v spomin vtisne željni, a prijazni pogled v očeh, da bi lahko kaj prodali belemu človeku.
Nič bolje ni v vasi Gabú. Mnogi se ukvarjajo s prodajo najrazličnejših stvari, a kaj, ko skoraj ni ljudi, ki bi imeli kaj zapraviti, konkurenca pa je huda?
Medtem opazimo dečka, ki skozi luknje vleče svoj oslovski voz. Kolesa se šibijo pod težko naloženim vozom, verjetno mu je poginil osel.
Pravilno odlaganje smeti v zahodnoafriških državah ni problem, ljudje imajo druge stvari v mislih. Tudi vrečo z odpadki moramo neradi odvreči ob cesto. To naredimo tam, kjer je že veliko več, potem naša torba ni tako opazna ... Ko se odpeljemo, vidimo v ogledalu, kako trije fantje, oboroženi z nožem, razrežejo torbico.
Vsak dan vidimo grozljive situacije, ki se dogajajo pred našimi očmi. Toda kaj lahko storimo? Vrečko lizik kupimo le zato, da narišemo nasmeh na tiste sladke skodelice.
