Mi (Cor in Grietje van NoFear Travel), potujte z naš avtodom Toyota Hilux 4×4 vrata Afrika. Afriška celina je Meka za 'po kopnem' s številnimi zahtevnimi potmi in čudovitimi destinacijami. Prva afriška država, ki smo jo obiskali med potovanjem Zuid-Afrika je prisoten Maroko, čemur sledi Mavretanija. V tem članku vam povemo vse o nadaljevanju, overlanding in Senegal. Seveda začnete znova z ogledom videa na vrhu strani!
O Senegalu
Senegal je skoraj 5-krat večji od Nizozemske. Dakar je glavno mesto in ima kot aglomeracija dobre 3 milijone od skupno 17 milijonov prebivalcev. V Dakarju je veliko pristanišče, ki med drugim služi tudi kot tranzitno pristanišče za Mali. Obstajata dve glavni reki: najdaljša je Sénégal, ki tvori severno mejo z Mavretanijo, reka Gambija pa teče na jugovzhodu. Dežela Gambija je v celoti omejena s Senegalom okoli reke Gambije. Senegal je na seznamu 50 najmanj razvitih držav na svetu.
Mejni prehod Mavretanija – Senegal
Tokrat zgodbo začnemo tik pred mavretansko-senegalsko mejo. Državi ločuje reka Senegal in dejansko obstajata dva mejna prehoda. Grozljivih zgodb o prehodu na Rosu je toliko, da se te kar izogibamo. V Rossu bi bili ljudje izjemno neprijazni in pokvarjeni.
Na mejnem prehodu Diama se zdi, da gre vse lažje, a za to se morate peljati po cesti skozi naravni rezervat, ki je komaj prevozna.
No saj, kolikor se še govori o "načini". Imamo srečo, da je suho. To pomeni, da se je ilovica posušila v trd beton. Vendar zaradi tega luknje niso nič manj globoke!
Sam prehod meje poteka dokaj gladko. Vzame nam eno uro. Na mavretanski strani skušajo iztržiti nekaj denarja za nekakšen davek, vendar smo se z malo odpora tega rešili.
Vse se zdi veliko bolj prijazno na senegalski strani.
Samo v prestolnico Dakar moramo v 5 dneh, da tam dobimo obvezni uvozni žig za avto. Žig hočejo odtisniti na kraju samem samo, če plačaš 250,00 eur…
Po mejnem prehodu kmalu sledi večje mesto Saint-Louis, kjer dvignemo zahodnoafriške franke in sklenemo zavarovanje odgovornosti za avtodom. Gre za zavarovalno polico za tako imenovane države ECOWAS, sodelovanje številnih zahodnoafriških držav.
Tam je tudi dobro založen supermarket, kjer se oskrbujemo. Veliko evropskih izdelkov, katerih cene se dvigajo nad Evropo. Za navadnega Senegalca verjetno nedosegljivo.
zebra bar
Peljemo se do bara Zebra, južno od Saint Louisa. Kamp z nekaj bungalovi in kavarno/restavracijo. Lastnik je Švicar in tam živi in dela že vrsto let. Lastnina je dobro znano zbirališče za overlanders. Lahko se umijete, kupite pivo/vino in se okopate v morju.
In predvsem… spoznavanje drugih popotnikov. Srečujemo nizozemske, italijanske, francoske, finske, malezijske in nemške popotnike. To seveda ustvarja fantastične zgodbe. Z Nizozemci si privoščimo prijetno večerjo na terasi.
Na poti do kampa smo že videli opice, v kampu pa morate biti previdni tudi s temi potepuškimi živalmi. Paziti moramo na vse, kar je vredno.
Poleg tega se po kampu in plaži sprehaja veliko rakov, včasih tudi do 25 cm v premeru.
Dakar
Dakar, kakšno mesto.... Videli smo že kar nekaj mest po svetu, a tole ga daleč prekaša. Ker je v Dakarju malo visokih stavb, mesto obsega veliko kvadratnih kilometrov, bolj ali manj Noordoostpolder. Promet je najbolj kaotičen od vseh, kar smo jih videli. Med seboj škripa in trobi. V dveh dneh in pol, kar smo ostali tam, smo lahko opazili točno en avto brez prask in udrtin. Vozni park je vprašljive kakovosti. V Dakarju ni ločitve med industrijo, trgovino in stanovanji. To pomeni, da se vse oblike prometa križajo. Osel in voz, na tisoče taksijev, nekaj navadnih avtomobilov, nešteto mopedov in veliko, veliko smrdljivih tovornjakov se prebija skozi zastoje.
Mesto je umazano, del mesta je neasfaltiran, a tudi asfaltirane ceste so polne peska. Kombinacija velikega črnega dima, ki ga pušča promet, in velike količine prahu povzroči, da hitro posežete po pokrovčku.
Tako kot v mavretanskem Nouakchottu je bilo naše prenočišče po naključju blizu ribiške plaže. Tudi tukaj boste na koncu dihali skozi nos. Ob koncu dneva se tukaj zbere veliko ribičev, trgovcev, nosačev, uličnih prodajalcev, žensk in drugih ljudi. Roj ljudi, ki ga od zgoraj vidi na stotine ptic ujed, ki redno ujamejo ribo.
Kamp Cercle voile
Ta kraj za bivanje pravzaprav ni kamp, ampak najboljši in edini kraj, kjer lahko v Dakarju do neke mere spodobno ostanete s svojim avtodomom.
To je restavracija in nekaj jadrnic. Pod drevesi je tudi kotiček, kjer lahko stoji kakšen kamper ali šotor, največ 4.
Pod drevesi ste v senci, vendar moramo biti previdni, ptice ujede, ki dobijo obrok na sosednji ribiški plaži, ga pojedo v drevesih nad nami. To pomeni, da je bil naš avtodom poln dreka, poleg tega pa redno pride kakšen napol pojeden kos ribe.
Vsekakor pa je prijetno…poleg ostalih čezozemcev, s katerimi smo kuhali, jedli in pili, se naokrog sprehaja nešteto prijaznih moških in žena, ki vam želijo prodati vse mogoče stvari in za vas opravljati čudna dela. Večkrat pozdravijo in niso vsiljivi. Lep kup tam!
S taksijem skozi Dakar
Za odkrivanje Dakarja imate pravzaprav dve možnosti, peš ali s taksijem. Razdalje peš so zelo velike in taksiji so cenovno ugodni. Izbira je torej padla hitro.
Odložili nas bodo na postaji Gare de Dakar. Takoj k nam pristopi urejen moški v 40. Ko smo mu povedali, da želimo raziskati Dakar in smo iz Nizozemske, nas je peljal na vleko skozi mesto. Ne zaradi denarja, ampak zato, ker je bil tako ponosen, da se Evropejci zanimamo za njegovo mesto. Povedal mi je, da je učitelj matematike in da ima dopoldne še nekaj časa.
Najprej smo šli do stojnice s kokosi, kjer smo po slamici pili kokosovo vodo iz mladega sadeža. Okusno v toplem vremenu.
Navdušeni smo nadaljevali po ozkih ulicah s številnimi stojnicami in delavnicami.
Eden od samcev je prodajal ptice, ki jih je imel v kletki. Izpustiti takšno ptico je tradicija, ki slavi svobodo.
Ker naju zanimajo lepa oblačila, ki jih nosijo Senegalke in včasih tudi moški, se odpraviva v šiviljsko delavnico. Tukaj je naprodaj veliko blaga v več nadstropjih. Preproge s čudovitimi motivi in barvami v obleke, krila, srajce in druga oblačila šiva na desetine šivilj. Imamo obleko, krilo in srajco po meri.
Na območju veleposlaništva je vse bolj zahodnjaško in v kavarni si privoščiva skodelico kave.
Medtem naš učitelj matematike spregovori o svojem zasebnem življenju. Sam ima po tradiciji dve ženi.
Njegov oče jih je imel celo več. Posledično ima 33 bratov in 19 sester. Nekaj časa sva bila tiho, njegov oče ni bil tih človek.
Ena od njegovih sester je zdaj stara 40 let, je neporočena in brez otrok. Zaradi tega je za svojega očeta sramota družine in je ni hotel videti že 15 let.
Po teh neverjetnih zgodbah se poslovimo, hitro mora v šolo, da pripravi ure matematike.
Na hitro si ogledamo skrajno zahodno konico afriške celine. Nič posebnega, a ko smo že tukaj...
V Petit Cote
Odhod iz Dakarja traja več časa, kot je bilo predvideno, a dobro, med vožnjo nam zmanjka. Na koncu zapustimo južno predmestje in se lahko odpeljemo naprej. To mora biti, ker se že mrači. No, nekoč smo si obljubili, da si vedno najdemo prenočišče, preden se stemni, a tokrat nam ne bo uspelo. Mnogim Senegalcem ni treba prižgati luči v avtomobilu. Če k temu dodate še neosvetljene ceste, magare in pešce, vam bo jasno, da moramo biti maksimalno pozorni.
Zadnji del poti do plaže, kjer iščemo mesto, prav tako poteka skozi gosto gozdnato območje, kjer nam prav pridejo naše dolge luči.
Najdemo mesto na robu peska in nekaj nizkega rastlinja. Jutri zjutraj bomo videli, kako bo vse skupaj izgledalo na svetlobi.
Vsaj zaspimo ob šumu valov.
Naslednje jutro vidimo na obeh straneh široko plažo, kjer smo skoraj sami. V daljavi vidimo ribiča, ki po nočnem ribolovu pripelje svoje ribe in čoln. Zdi se kot raj tukaj. Seveda se najprej okopamo v morju, da se osvežimo po prepoteni noči.
Nadalje, za danes načrtujemo le počitek in uživanje na plaži in prelepi okolici.
Nacionalni park Saloum
Kjer se reka Saloum izliva v Atlantski ocean, je nastala edinstvena delta, ki jo je UNESCO razglasil za svetovno dediščino. Na 180 ha velikem območju je voda somorna. Tu prezimujejo ptice selivke v ogromnem številu. Veliko različnih vrst ima svoja gnezdišča.
Na tem območju je več vasi, ki so dostopne le s čolnom.
Nacionalni park raziskujemo s čolnom in peš. Najprej gremo skozi okolico z lastnikom kampa v piroque (afriški kanu). Priplujemo v tako oddaljeno vas. Tam stopimo v manjšo piroko s katero veslamo skozi gosto mangrovo rastje. Čudovita izkušnja.
Naslednji dan smo se odpravili peš. Preko Wikiloca smo našli pot, ki se začne v bližini našega kampa.
Najprej se sprehodimo po polodprti pokrajini s številnimi markantnimi baobabami. Tipično afriška drevesa z ogromnim debelim deblom.
Odločili smo se za hojo v copatih in to se je izkazalo za dobro izbiro. Redno moramo skozi plitvo vodo ali močvirje. Potem pridemo do koščka, kjer moški delajo košnjo trave. Eden od moških naju povabi in poklepetava. Zdaj se nabira in suši trava za konje in osle, ker se bliža sušno obdobje.
Malo naprej se možje ukvarjajo z obiranjem arašidov. Rastlino odstranimo iz tal in prav tako položimo na sušenje. Listje se uporablja kot hrana za živino.
V nadaljevanju nenadoma zagledamo nekaj zgradb. Hodimo tja in izkaže se, da je lodge. Številni bungalovi, restavracija in celo bazen. Vse zelo lepo in moderno urejeno. Izkoristimo priložnost in spijemo skodelico kave. Čudovito sproščeno na terasi s fantastičnim razgledom.
Hodimo naprej po odseku, kjer se zadržujejo številne ptice, tudi pelikani.
Nazaj v kamperju se najprej potopiva v morje, po 14 kilometrih in 35 stopinjah sva čisto mokra od znoja.
S tem zaključujemo prvi del naše avanture v Senegalu. Prečkamo mejo z Gambijo in se kasneje vrnemo v Senegal.
