Zaradi kopičenja potovanj v zadnjih dveh letih mi nikoli ni uspelo napisati bloga o svojem potovanju v Ukrajino. Leta 2020 sem bil en teden v Harkovu (znanem tudi kot: Harkov), v...
Oekraïne
Ukrajina je bila središče prve vzhodnoslovanske države Kijevske Rusije, ki je bila v 10. in 11. stoletju največja in najmočnejša država v Evropi. Oslabljena zaradi notranjih prepirov in mongolskih vpadov je bila Kijevska Rusija vključena v Veliko kneževino Litovsko in sčasoma v Poljsko-litovsko skupnost. Kulturna in verska zapuščina Kijevske Rusije je postavila temelje ukrajinskemu nacionalizmu v naslednjih stoletjih. Nova ukrajinska država, kozaški hetmanat, je bila ustanovljena sredi 17. stoletja po uporu proti Poljakom. Kljub nenehnemu pritisku Moskovčanov je Hetmanat uspel ostati avtonomen več kot 100 let. V drugi polovici 18. stoletja je večino ukrajinskega etnografskega ozemlja prevzelo Rusko cesarstvo. Po razpadu carske Rusije leta 1917 je Ukrajina dosegla kratkotrajno obdobje neodvisnosti (1917-20), vendar je bila ponovno zavzeta in prestala brutalno sovjetsko vladavino, ki je povzročila dve prisilni lakoti (1921-22 in 1932-33), v kateri je več umrlo jih je več kot 8 milijonov. V drugi svetovni vojni sta bili nemška in sovjetska vojska odgovorni za 7 do 8 milijonov dodatnih smrti. Čeprav je Ukrajina postala neodvisna leta 1991 z razpadom ZSSR, sta demokracija in blaginja ostali nedosegljivi, saj sta zapuščina državnega nadzora in endemična korupcija upočasnila prizadevanja za gospodarske reforme, privatizacijo in državljanske svoboščine.
Mirni množični protesti v zadnjih mesecih leta 2004, poimenovani »oranžna revolucija«, so oblasti prisilili, da so razveljavile prirejene predsedniške volitve in dovolile še eno mednarodno nadzorovano glasovanje, ki je na oblast postavilo reformistično ploščo pod Viktorjem JUŠČENKOM. Zaradi kasnejših notranjih prepirov v taboru JUŠČENKA se je njegov tekmec Viktor JANUKOVIČ vrnil na parlamentarnih volitvah (Rada), postal premier avgusta 2006 in bil februarja 2010 izvoljen za predsednika. Oktobra 2012 so v Ukrajini potekale volitve v Rada, ki so jih zahodni opazovalci močno kritizirali kot pomanjkljive zaradi uporabe vladnih sredstev za favoriziranje kandidatov vladajoče stranke, vmešavanja v dostop do medijev in ustrahovanja opozicijskih kandidatov. Odstop predsednika JANUKOVIČA od sporazuma o trgovini in sodelovanju z EU novembra 2013 – v korist tesnejših gospodarskih vezi z Rusijo – in kasnejša uporaba nasilja nad študenti, aktivisti civilne družbe in drugimi državljani, ki so podpirali sporazum, sta pripeljala do treh -mesečna protestna zasedba glavnega trga v Kijevu. Vladna uporaba sile za razbijanje protestnega tabora februarja 2014 je pripeljala do vseh bitk, na desetine smrti, mednarodne obsodbe, propadlega političnega dogovora in predsednikovega nenadnega odhoda v Rusijo. Nove volitve spomladi so prozahodnemu predsedniku Petru POROŠENKU omogočile, da je junija 2014 prevzel položaj; maja 2019 ga je nasledil Volodymyr ZELENSKY.
Kmalu po odhodu JANUKOVIČA konec februarja 2014 je ruski predsednik PUTIN ukazal invazijo na ukrajinski polotok Krim, pri čemer je lažno trdil, da je bil namen akcije zaščititi tam živeče etnične Ruse. Dva tedna kasneje je bil izveden "referendum" o vključitvi Krima v Rusko federacijo. "Referendum" so ukrajinska vlada, EU, ZDA in Generalna skupščina ZN (ZN) obsodili kot nezakonitega. Kot odgovor na rusko nezakonito priključitev Krima je 100 članic ZN sprejelo Resolucijo Generalne skupščine ZN 68/262, ki zavrača "referendum" kot neutemeljen in neveljaven ter brani ukrajinsko suverenost, politično neodvisnost, enotnost in ozemeljsko celovitost. bo potrjena. Sredi leta 2014 je Rusija začela zagotavljati posrednike v dveh vzhodnih provincah Ukrajine z delovno silo, sredstvi in opremo, kar je sprožilo oborožen spopad z ukrajinsko vlado, ki traja še danes. Predstavniki Ukrajine, Rusije in nepriznanih ruskih posredniških republik so septembra 2014 podpisali protokol in memorandum iz Minska za končanje konflikta. Vendar ta sporazum ni mogel ustaviti bojev ali najti politične rešitve. Voditelji Ukrajine, Rusije, Francije in Nemčije so se februarja 2015 v ponovnem prizadevanju za ublažitev nenehnih spopadov dogovorili o nadaljnjem svežnju ukrepov za izvajanje sporazumov iz Minska. Redno se sestajajo tudi predstavniki Ukrajine, Rusije, nepriznanih ruskih posredniških republik in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, da bi olajšali izvajanje mirovnega sporazuma. Zaradi ruske intervencije v vzhodni Ukrajini je bilo ubitih ali ranjenih več kot 13.000 civilistov.
Chris Thomassen