Overlanding v Namibiji | NoFear Potovanje po Afriki (25)

Nadaljujemo s turo po kopnem Afrika v Namibiji. Mi (Cor in Grietje iz NoFear Travel), potujte z naš avtodom Toyota Hilux 4×4. Afriška celina je Meka za 'po kopnem' s številnimi zahtevnimi potmi in čudovitimi destinacijami. Prva afriška država, ki smo jo obiskali med potovanjem Zuid-Afrika je prisoten Maroko, čemur sledi Mavretanija, Senegal, mali, Gvineja, Sierra Leone, Liberija, Ivoorkust en Gana. Po vmesnem postanku na Nizozemskem nadaljujemo kopensko pot po Afriki. Odpeljali smo se naprej Togo, benin, Nigerija, Kamerun, Gabon, Kongo-Brazzaville, Angola, Zambija en Bocvana.

Zdaj smo prispeli v sosednjo državo Bocvane: Namibië. V tem članku lahko preberete o naši izkušnji s kopnim v Namibiji. Kot ste že vajeni od nas, zdaj ponovno začnete gledati video.

Preberite tudi: Potovanje Namibija 2 do 5 tednov | Primeri poti in nasveti

Najprej kratek uvod v državo

Namibija, ena najbolj priljubljenih počitniških destinacij na afriški celini. Od mnogih okoli nas smo slišali, da so že bili tam ali da so imeli željo tja. Nastalo je že nešteto knjig, potopisnih zgodb in zemljevidov. Kaj ji še dodamo? No, to bomo poskusili z našimi izkušnjami v kombinaciji z našim načinom potovanja ... pristankom v lastni hiši na štirih močnih kolesih, kjer čas ni predmet!

Po površini je Namibija približno 21-krat večja od Nizozemske in ima »le« 2,5 milijona prebivalcev. Spet država z veliko prostora.

Deželo so najprej kolonizirali nizozemsko govoreči Južnoafričani (19. stoletje), kasneje pa Nemci, ki so območje poimenovali Nemška jugozahodna Afrika. Kasneje je današnjo Namibijo med prvo svetovno vojno osvojila Južna Afrika.

Južnoafriška politika apartheida se je izvajala tudi v Namibiji, hkrati pa se je povečeval odpor proti kolonizaciji. Šele leta 1990 je država postala resnično neodvisna in dobila ime Namibija. Od takrat je stabilen demokratičen.

Trenutni uradni jezik je angleščina, pred osamosvojitvijo pa sta bila uradna jezika tudi nemščina in afrikaans. Opažamo, da sta tako nemščina kot afrikanščina še vedno zelo razširjena.

Država ima raznolike pokrajine, kot so puščava, polpuščava, stepe in mokrišča. Skupaj s tem povezanimi podnebnimi in rastlinskimi razlikami je to pestra dežela. 

Nabijski dolar je vezan na južnoafriški rand in ima zato enako vrednost.

Poljedelstvo in vrtnarstvo sta zaradi podnebnih in talnih razmer komaj mogoča. Reja živali za meso pa je. Rudniki diamantov in turizem predstavljajo velik del državnih prihodkov. Vsako leto državo obišče več kot milijon turistov, med katerimi je največ Nemcev in Južnoafričanov.

Razlika med bogatimi in revnimi je v državi velika. Bogato prebivalstvo naj bi bilo tudi »bogato« ​​na zahodu, medtem ko je približno 43 % prebivalstva mogoče opredeliti kot revnega in živi v hišah iz valovitega železa s skupnimi sanitarnimi prostori in vodnimi črpalkami.

Prva večja vas: Gobabis

Neizogibno primerjamo državo z našimi izkušnjami v prejšnjih državah, ki smo jih obiskali. In za nas je Bocvana najbolj sveža v spominu. V Gobabisu, prvi večji vasi za mejo, spet vidimo in doživimo veliko beraških otrok, včasih tudi odraslih. Tega smo bili vajeni marsikje v Zahodni Afriki, v Zambiji in Bocvani pa ne ali skorajda sploh. Belci nas večkrat prosijo, naj ne damo ničesar. Pred tem se skušamo zapreti, a kot belopolti tujci smo še dodatno privlačni za berače otroke. In ne vedo, kako se ustaviti.

Takoj se pokaže razlika med bogatimi in revnimi.

Poleg tega v mnogih sodobnih trgovinah »ne« skoraj ni naprodaj. Srečamo veliko prijaznih, ustrežljivih ljudi.

Besedila na ulicah, v trgovinah in reklamnih panojih takoj razkrijejo odnos z Južno Afriko in Nemčijo.

Imena, kot so Keetmanshoop, Buitepos in Mariental, vam dajo vedeti, da niste daleč od teh držav.

Windhoek 

Tudi prestolnica Windhoek z okoli 350.000 prebivalci potrjuje delitev na bogate in revne. Mesto je zelo urejeno, urejeno in čisto. Užitek se je voziti po širokih cestah s pogosto večjimi avtomobili in discipliniranimi vozniki.

Kamp Urban je presenečenje tudi za nas. Z lepimi tlaki, zelenjem in sanitarijami, ki jim rečeš ti. Mirna lokacija na robu centra z zelo prijetnim barom in majhnim bazenom.

Ponudba trgovin v Windhoeku ni nič manjša od ponudbe v zahodnem mestu.

Opravimo nekaj opravkov v Grove Mall na jugu mesta. Blago v supermarketu je tako lepo razstavljeno in vzdušje je tako sproščeno, da postanemo požrešni.

Toda tudi tukaj vidite samo bele potrošnike, ki jih oskrbujejo črni zaposleni.

V naravo

Windhoek zapustimo v južni smeri. Pravzaprav še nimamo cilja. Želimo le uživati ​​v vsem, kar nas obdaja, v popolni svobodi. In mi! Pokrajina se hitro spreminja, proč z zgradbami! Gorsko, gričevnato, neskončni razgledi in rdeče peščene sipine, vse to doživimo v razdalji približno 200 kilometrov.

Ceste so delno asfaltne in delno makadamske, a prometa ni nikjer veliko. Na celotni poti srečamo manj kot dvajset avtomobilov. Makadamske ceste so odlične kakovosti, takšnih še nismo videli v preostali Afriki. Pomisliva na Avstralijo, kjer so si ceste in pokrajine precej podobne.

Dordabis

Na poti ne vidimo nobenih zgradb in skoraj nobenih ljudi, dokler ne naletimo na vas Dordabis. Odločimo se, da bomo sendvič pojedli tukaj, tik pred vasjo, pod drevesom.

Mimo prideta dva otroka, za trenutek prosita, potem pa se tiho umestita k nama pod drevo. Verjetno čaka na…

Pride moški, za katerega se izkaže, da je oče. Govori razumno angleško. Pravi, da je lačen in žejen, tako kot njegovi otroci.

Ker mislimo, da je cela vas precej lačna, se ne bomo spuščali v to. Začneva se pogovarjati in mu predlagava, da nama naredi ogled vasi. Za plačilo. To z veseljem sprejema. In tako malo kasneje hodimo skozi vas, ki je zgrajena iz starega lesa in cinkanih plošč. »Charles«, tako je ime našemu vaščanu, ki je pravkar napredoval v vodnika, pravi: »Zemlja okoli vasi je v lasti enega velikega kmeta. Nekaj ​​vaščanov tam dela, a velika večina je brezposelnih. Tukaj nimamo ničesar, vsak dan je težko nahraniti otroke.”

Ljudje na vasi namreč ne delajo nič. Skupaj se družijo pod drevesi in zavetji, da se zaščitijo pred vročino.

Charles pokaže svojo hišo. Gre za kočo iz strešne plošče dimenzij 2,5x2,5. Ima posteljo 2 krat 2. Spijo na zakonski postelji skupaj z otrokoma.

Hodimo naprej skozi vas in opazimo, kako prijazni so ljudje. Nobenega odpora do nas kot bogatih belcev.

Charlesu damo lepo nadomestilo in zasije od ušesa do ušesa.

Jez Hardap in ogled farme mleka 

Južneje pridemo do jezu Hardap. Tu je bila zgrajena restavracija in organiziranih je nekaj pohodov. Restavracija je odprtega tipa in nudi lep pogled na jez in jezero za njim.

Voda je zelo nizka.

Smo edini gostje in dobimo depresiven občutek. Ne, ni kraj, kjer bi lahko ostali dlje.

Ko odidemo, se peljemo skozi območje, ki je nenavadno zeleno. Vidimo veliko koruznih polj, ki jih pri življenju ohranja domiseln namakalni sistem, ki ga napaja voda za jezom.

Nenavadno se je voziti po območju, kjer je nenadoma tako zeleno, medtem ko je ostalo območje suho do kosti.

Kar naenkrat naš pogled pritegnejo ogromni skednji v daljavi. Pripeljemo se tja in izkaže se, da gre za hlev velike farme, ki prireja mleko.

Vse je tesno ograjeno in strogo varovano. 

Opogumimo se in na vhodu vprašamo, če se lahko razgledamo. Takšna priložnost našemu kmetu pospeši pretok krvi.

To je zelo uradno. Pokličejo upravitelja, ki se pojavi 10 minut kasneje.

Povemo mu, da nas zanima ogled in takoj gre z nami.

Vodja pokaže, kako je krma shranjena in razloži njeno sestavo, pri čemer je glavna sestavina koruza.

Imajo 1200 hektarjev zemlje, 3000 glav govedi, od tega 2000 krav molznic, in 60 zaposlenih.

Krave molznice (frizijka in holštajn) molzejo 3-krat na dan v vrtiljaku z 68 boksi. Tukaj ni robotov, delovna sila v Namibiji je relativno poceni.

Presenečeni smo, vodja nam pove, da so edino podjetje za proizvodnjo mleka v Namibiji in dobavljajo edini mlekarni v Windhoeku, kjer izdelujejo konzumno mleko in jogurt. Naš lastni tanker dvakrat vsak dan vozi gor in dol med kmetijo in Windhoekom.

Impresivna je tudi lopa, kjer so stroji. Veliko traktorjev, strojev za setev in žetev. Imajo lasten sekljalnik in kombajn.

Večina strojev je uvoženih iz Nemčije. Imajo mehanika, ki prileti iz Nemčije za večja vzdrževalna dela.

Največja nevarnost je suša. Če kmalu ne bo deževalo in se bo jezero za jezom znova napolnilo z vodo, grozi izpad letine koruze. 

Edina alternativa je uvoz krme iz Južne Afrike, kar bo seveda izjemno povečalo stroške.

Medtem vsak dan upajo na dobro količino padavin.

Zahvaljujemo se vodji za fantastičen vpogled v njihovo družbo in nadaljujemo pot proti gorovju Naukluft.

Pohodništvo v gorah NP Namib Naukluft

Na zahodu leži nacionalni park Namib-Naukluft, zaščiten naravni rezervat, ki ga delno sestavljajo gore.

Okolje je zelo suho. Gore so bež-rdeče-rumene. Skalnata s komaj kaj vegetacije. Kljub temu pa tu uspe preživeti številnim živalskim in rastlinskim vrstam. Kdo sploh vidi zebre, kuduje in kakšne ljubke svizcem podobne živali?

Tukaj je kar velik izziv za ljudi in živali, s 36-38 stopinjami vsak dan. Na srečo se ponoči nekoliko ohladi.

Kljub temu si tu nekajkrat obujemo planinske čevlje, vzamemo s seboj pošteno količino vode in se odpravimo v hribe. Dobro tudi za naše stanje spanja.

Pravzaprav so tu prve resneje označene pohodniške poti po Maroku na našem potovanju po zahodni obali zahodne Afrike.

Hodimo po različnih poteh z imeni kot so Olive Trail, Kudu Trail in Quiver Trail z razdaljami med 7 in 14 kilometri. Poleg tega moramo premagati nekaj višinskih metrov, kar precej vpliva na naše potenje.

Toda nagrada je odlična, fenomenalni razgledi, še posebej na najvišjih točkah. Drevo tulec je prav posebno s svojim debelim deblom. Sprašujete se, kako lahko preživi na skalah s tako malo vode.

Oljčna pot

Oljčna pot nas je tako navdušila, da sprehod tukaj omenjamo posebej. Sprehod poteka znotraj meja parka, zato morate kupiti dovoljenje (350 NAM $, 2 osebi in avto)

Dolžina je približno 10 kilometrov in je okoli 400 višinskih metrov.

Ampak oh, kakšen poseben sprehod. Prve tri kilometre se počasi vzpenjamo do vrha, okoli 1800 metrov. Pot je lahko prehodna z lepimi razgledi. Na vrhu planote je svet tako širok ... neverjetno.

Imamo srečo z vremenom, kar pomeni, da je oblačno. Manj lepa za fotografije, a veliko bolj prijetna za temperaturo.

Po planoti se počasi spustimo v grapo, ki je različno široka. V soteski raste nekaj oljk, kot je nakazalo že ime proge. A kar se nas tiče, bi sprehod lahko bolje poimenovali »1000 barv« ali »mavrična steza«. Tukaj boste našli toliko različnih barv in oblik kamnov. Dih jemajoče. Tukaj so erozija in milijarde let časa pustile fantastično zapuščino.

Vrhunci tega sprehoda so očitno v soteski.

Proga je dobro označena. V soteski je treba občasno z rokami preplezati kakšno skalo. Na enem mestu je majhno območje previsne skale, kjer je bila nameščena veriga za nekaj podpore.

Po grapi, ki proizvede veliko ooooh in aaah, se pot vrne na parkirišče.

Ta sprehod je med našimi top 10!

C14 od Solitaira do Walvis Baya

"C14 je cesta, ki ste jo zagotovo vozili." To je pravo doživetje. Toda preden odidemo iz našega lodga, kjer smo imeli fantastično bivanje, nam lastnik svetuje, da se zapeljemo še malo. Nato gremo čez »Spreedshoogte Pass«, ki ga vsekakor ne smemo izpustiti.

Omenjeni prehod je res posebno doživetje. Pravzaprav do vrha prelaza nisva opazila niti malo plezanja. Moj bog, kakšen pogled na delno ravnino s tu in tam štrlečimi gorami. Dih jemajoče! In spet sreča z vremenom. Danes jasno in suho. Kako daleč lahko vidite?

Posnamemo eno fotografijo in film za drugo. 

Postopoma se spustimo nazaj v “pritličje”, ki je mimogrede precej strmo. Da nam 3,5 tone težki kamper ne bi pobegnil, nam zavore kar nagajajo.

Nato zavijemo na C14, nazaj v Solitaire, majhno naselje z bencinsko črpalko, kočo in kavarno s slastnim jabolčnim zavitkom. Kraj sredi ničesar je med turisti postal izjemno priljubljen zaradi Nizozemca, ki je tam predstavil jabolčno pito. Pravzaprav je okusen!

Nato nadaljujte po C14 proti Walvis Bayu. 

Makadamska cesta je lahka za vožnjo, ja, tu in tam malo valovita, a to ne sme pokvariti zabave.

Gore v ozadju so impresivne. Različne oblike, različne barve ... čudovito!

Ponovno se vzpnemo in zapeljemo čez prelaz imenovan »Gaub pass«. In spet slikaj...

Gremo mimo “Tropic of Capricorn”, Kozorogovega tropa. To je največji južni položaj sonca, ko je najkrajši dan na severni polobli.

Postopoma postaja območje bolj ravninsko s tu in tam štrlečimi gorami, na katerih so nastale sipine z rdečim peskom.

Do Walvis Baya nam vzame malo predolgo, zato zavijemo desno nekje v pesek, kjer po kilometru za hribom sredi puščave najdemo prenočišče.

Čudovit kraj, na vrhu hriba imamo lep razgled in uživamo v sončnem zahodu.

In ko je res temno, se na nebu prikaže na milijone zvezd. Tu ni svetlobnega onesnaževanja, sedeži v nagnjenem položaju!

Walvis Bay

Da je Namibija priljubljena med Nemci, smo že vedeli, odlična primera za to sta obalna mesta Walvis Bay in Swakopmund. V Walvis Bayu prenočimo v kampu, ki se nahaja sredi stanovanjskega naselja v bližini lagune. 

Ravno oštevilčene ulice se imenujejo »ceste«, ulice, ki so pravokotne nanje, pa se po ameriškem zgledu imenujejo »ulice«.

Vile so ravne in tesno ometane. Tu je nemška trdnost blizu.

Kakorkoli že, uživamo v tisočih flamingov, ki se vrstijo po bulvarju v plitvi vodi. Kako lep pogled. 

Z bulvarja imate pogled na globokomorsko pristanišče, kjer je privezanih več velikih ladij in obstaja celo ladja za križarjenje.

Južno od mesta je solna industrija tista, ki določa obzorje. Slana jezera, ki se obarvajo v čudovito rožnato barvo in solne grbine, visoke kot cerkveni stolp. Sem in tja se vozijo ogromni tovornjaki, polni soli.

Večina turistov se odpravi na izlet v Sandwich Harbour, ki je približno 50 kilometrov južno od Walvis Baya.

Vsekakor si tudi mi želimo tja, vendar bomo počakali do drugega obiska tukaj. Pridemo nazaj!

Od Walvis Baya do Windhoeka po C28

Iz Walvis Baya se odpeljemo nazaj v Windhoek. Vzelo nam bo približno 3 dni. Dejansko lahko uberete 3 poti. Ubiramo pot z najlepšimi pokrajinami.

Najprej gremo mimo območja, ki je zelo podobno mesečevi pokrajini, čeprav tam še nismo bili. Zelo posebno. Ta kraj so našli tudi turisti iz Swakopmunda in njihovi turistični vodniki. Vsi pridejo ven in stojijo v vrsti za fotografijo.

Malo bolj stran ni nikogar drugega, tako da se tam v miru slikamo.

Spet zataknjen

Pokrajine se tu včasih zelo hitro spreminjajo. Zataknemo se v pesku pri “Flintstone caves”. Uporabljene poti so precej težke. Da pa smo se obrnili, smo morali za nekaj časa zaiti s proge. Tudi to se je zdelo posušeno in trdo kot skala ...

Ampak to je bil vrh, pod njim je bil le globok, sipek pesek. 

Presenečenje, trdno!

Mimoidoči je poskušal pomagati, a se je njegov avto izkazal za prelahkega. Po polurnem kopanju in s pomočjo naših peščenih plošč smo se spet razvezali. Malo naprej smo odkrili lepo mesto za prenočišče.

Skalne skulpture

Naslednje jutro nadaljujemo po C28 do izhodišča sprehoda, imenovanega »Skalne skulpture«. Lep sprehod, kjer se še enkrat prepričamo, kako je erozija pustila svoje sledi.

Mimogrede, vroče je, tako rekoč žgoče.

Na srečo imamo v kamperju zunanji tuš, da se lahko splaknemo, preden nadaljujemo. 

Hoja: Skalne skulpture, 8 kilometrov, malo plezanja, lahko izvedljivo. Uradno potrebuješ “permit”, ki ga dobiš v Windhoeku ali Swakomundu, mi smo bili poredni.

Prelaz Bosua

Ponovno nadaljujemo pot ob dih jemajočih razgledih proti Windhoeku. Za to moramo prečkati prelaz Bosua. In to ni nobena kazen, spet smo nagrajeni z najlepšimi pokrajinami in razgledi. Na najvišji točki je razgledišče, kjer lahko tudi prespimo.

Odličen kraj s prvovrstnim razgledom na okoliške gore. In tako pridemo do Windhoeka, kjer srečamo Bena in Erno (prej spoznana popotniška prijatelja) in se imamo lepo z njima.

V Windhoeku poberemo naša dva sinova in dekle Liso z letališča in skupaj začnemo drugi del našega potovanja po Namibiji. Več o tem kasneje.

Preberite tudi: Pripravljalno potovanje v Namibijo | Najboljši čas potovanja, seznam pakiranja in več